Kako nevarna je televizija?

Osemnajstega decembra leta 1997 so časopisni naslovi poročali, da so v Tokiju na Japonskem mnogi zboleli zaradi televizijske risanke. Na stotine so jih odpeljali v bolnišnico. »Nekateri otroci so bruhali kri, drugi so dobili napad krčev ali pa so izgubili zavest,« je poročal The New York Times. »Zdravniki in psihologi opozarjajo, da je ta dogodek izreden opomin, kako zlahka se da z določenimi sodobnimi televizijskimi oddajami vplivati na otroke.«

V newyorškem Daily Newsu je pisalo: »Japonsko je po včerajšnji televizijski risanki s pošastjo, ki je bliskala s svojimi rdečimi očmi, in se je na stotine otrok po celi državi zgrudilo v krčih, zajela panika.

V torek zvečer so skoraj 600 otrok in nekaj odraslih, potem ko so ti gledali [. . .] televizijsko risanko, nemudoma odpeljali na oddelke nujne pomoči.« Nekatere so zaradi težav z dihanjem namestili v sobe za intenzivno nego.

Jukiko Ivasaki, mati nekega osemletnega otroka, je pojasnila: »Pretreslo me je, ko sem videla, kako je hči izgubila zavest. Dihati je začela le, ko sem jo udarila po hrbtu.«

Producenti televizijskih programov za otroke niso mogli pojasniti, kako bi animacijska tehnika, ki so jo, kot so dejali, uporabili »že stokrat«, sploh lahko povzročila tako nevaren in močan odziv.

Nekateri starši, ki se zavedajo nevarnih posledic gledanja televizije, skrbno nadzorujejo gledanje televizije ali pa sprejemnik celo odstranijo iz doma. Neki roditelj iz teksaškega Allena v ZDA je opazil, da so bili njegovi otroci, ko so doma še imeli televizijo, »miselno zbrani le kratek čas, razdražljivi, niso bili pripravljeni sodelovati in se nenehno dolgočasili«. Pristavil pa je še: »Danes je skoraj vseh najinih pet otrok, starih od 6 do 17 let, odličnjakov. Ko ni bilo več televizije, so se hitro lotili raznih interesnih dejavnosti, med njimi športa, branja, umetnosti, računalništva itn.

Pred kakima dvema letoma se je zgodilo nekaj, kar mi je ostalo še posebej v spominu. Sin, ki je bil takrat star devet let, je poklical s prenočitvene zabave pri prijatelju. Hotel se je vrniti domov [. . .]. Ko sem prišel ponj in ga vprašal, kaj je bilo narobe, je dejal: ‚Tako dolgočasno je. Vse, kar želijo početi, je sedeti in gledati televizijo!‘ «