Pisma Bralcev

Nega domá – spoprijeti se z izzivom Ta izvrstna serija člankov (8. februar 1997) me je zelo spodbudila. Stara sem 17 let in skrbim za starega očeta, ki ga je zadela možganska kap, ter za mamo, ki je doživela živčni zlom. Potolažilo me je, ko sem prebrala, da ni nič nenavadnega, če si včasih jezen na bolnike in se vprašaš: ‚Zakaj se je to zgodilo ravno meni?‘ Všeč mi je bil tudi članek o tem, kako se da praktično pomagati negovalcu.

P. T., Italija

Resnično in zelo razumevajoče ste opisali občutke tistih, ki skrbijo za obolele ljubljene. Hvaležna sem Jehovu, da vas je spodbudil k pisanju teh čudovitih člankov. Prepričana sem, da bodo pomagali vsem, ki smo v takšni situaciji, da se z njo sprijaznimo ter radostno in goreče nadaljujemo služiti Jehovu.

B. V., Češka

Sem pred kratkim razvezana mati dveh najstnikov. Sin zelo trpi zaradi HMPP-ja (hiperaktivna motnja pomanjkanja pozornosti). Pritisk ob tej zahtevni odgovornosti je velikanski. Ob nedavnih člankih o negi sem lahko razumela svoje občutke zadrege, jeze, potrtosti in nemoči. Naj omenim le nekaj spodbudnega: starejši bratje v občini so vzeli mojega sina pod okrilje. Kako razveseljujoče je videti udejanjanje ljubezni!

C. C., Združene države

Mož je zbolel za demenco in je odvisen od moje nege. Bilo me je strah, da tega ne bom zmogla. Pogum mi je vlil nasvet, ki ga je dala v člankih omenjena Jeanny: »Strah pred tem, kaj se utegne zgoditi, je često hujši od resničnosti.«

A. P., Slovaška

Nekoč sem bila negovalka. Spoprijemala sem se z mnogimi občutki, ki ste jih opisali v člankih. Velikokrat nisem mogla drugim povedati za svoja razočaranja in krivdo. Po teh člankih sem se o svojih občutkih lahko pogovarjala.

F. F., Nigerija

Nikoli si nisem mislil, da bodo kdaj objavljeni tako določni članki. Mati je priklenjena na posteljo že vse od 1989. leta. Kot njen edini sin, nimam namreč ne bratov ne sester ne očeta, sem moral prevzeti odgovornost skrbi zanjo. Strinjam se z zadnjim odstavkom te serije člankov, namreč da sta Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus, najbolj sočutna negovalca oziroma skrbnika. Ob marsikateri priložnosti, ko me je situacija spravila v obup in sem pomislil, da je ne bom obvladal, sem se obrnil k Jehovu v molitvi in ga rotil, naj mi pomaga. Že samo s tem, da sem vedel, da me posluša, sem občutil, kako se mi vračajo moči.

M. A. M., Peru

Imam bolnega moža in doživela sem skoraj vse, kar ste omenili v reviji. Spominjam se mnogih priložnosti, ko so bratje in sestre spraševali po možu. Včasih me je razdražila misel ‚Zakaj vedno sprašujejo za njega? Kaj pa jaz?‘. Sedaj razumem, da so takšna občutja nekaj povsem naravnega.

M. A. I. I., Španija

Učne motnje Imam sina s hudim HMPP-jem. Zelo sem vesela, da vam lahko povem, da so mi po izidu serije člankov »Pomoč otrokom z učnimi motnjami« (22. februar 1997) mnogi prijatelji dejali, kako so se sicer trudili, da bi razumeli to motnjo in mi pomagali, toda nikoli niso mogli docela razumeti, kako se s sinom počutiva. Večina je dejala, da so zdaj še bolj pripravljeni pomagati. Neka sestra v občini si je vzela čas, članek pregledala skupaj z mojim sinom in ga spodbudila. Kasneje je sine prišel k meni in me prosil, naj mu revijo še enkrat preberem.

L. A. D., Združene države