Kdo je roditelj? Kdo je otrok?

NEKA psihologinja iz Kalifornije v Ameriki se je potožila, kako je avtoriteta staršev v zadnjih nekaj letih spodkopana. »V svoji pisarni,« piše, »sem priča neštetim razgovorom med starši in otroki, ki se pogovarjajo kakor odrasli z odraslim, ne kakor otroci in starši. Pogajanja, primerljiva s tistimi, ki jih imajo v naših največjih združenjih, so že glede vsega – od tega, kdaj je treba v posteljo, pa do žepnine in obveznosti v gospodinjstvu. Včasih je težko presoditi, kdo je roditelj in kdo otrok.«

Biblija staršem uravnovešeno svetuje. Opozarja jih pred nevarnostjo, da bi bili tako strogi, da bi dražili svoje otroke, jih morda delali potrte in omaloduševali. (Kološanom 3:21, SSP) Starše pa tudi svari pred drugo skrajnostjo: da bi preveč popuščali in se tako odpovedovali svoji avtoriteti. V Pregovorih 29:15 piše: »Deček pa, sam sebi prepuščen, dela sramoto materi svoji.« Drug biblijski pregovor pravi: »Kdor svojega hlapca od mladosti razvaja, bo postal ta končno nehvaležen.« (Pregovori 29:21, Ekumenska izdaja) Ta svetopisemski stavek se sicer nanaša na hlapca, načelo pa je primerno tudi za otroka.

Starši, ki svojih otrok ne vodijo in disciplinirajo, kakor je treba, morajo to konec koncev hudo plačati – družina uide z vajeti. Koliko boljše je upoštevati biblijski nasvet! Za to se je res treba potruditi, vendar so koristi skozi vse življenje. Biblija pravi: »Vzgajaj dečka po lastnosti poti njegove; tudi ko se postara, ne krene od nje.« (Pregovori 22:⁠6)