Srčna prošnja

V PREBUDITE SE!, 8. maj 1996, je izšla serija člankov o posvojitvi. Odziv bralcev z vsega sveta nas je prijetno presenetil. Posebej ganljivo je bilo tole pismo:

»Čutila sem, da moram povedati, da smo mnogi svoje otroke, ki smo jih dali v posvojitev, res želeli obdržati. Bila sem neporočena najstnica, ki je še obiskovala šolo. Kakor hitro sta starša zvedela, da sem noseča, sta mi svetovala, naj dam otrokovo dobro pred svoje in naj ga dam v posvojitev. Rekla sta mi, da ‚otrok potrebuje očeta in mater‘, jaz pa da mu česa takega ne bi mogla zagotoviti. Nista želela, da bi otroka obdržala – v njunem domu ni bilo prostora zame in zanj. Kaj sem mogla storiti? Svoje stališče sta še zagovarjala: ‚Še obžalovala boš tega otroka, vzel ti bo svobodo!‘

Takoj ko se mi je nosečnost poznala, sta me vzela iz šole in me poslala k sorodniku. Ko sem zapuščala dom, sem vedela, da v njem nisem dobrodošla, vse dokler sem noseča in dokler se ne odpovem svojemu otroku.

Napotili so me v dom za neporočene matere. Ko me je socialna delavka vprašala, ali sem prepričana o tem, da bi otroka dala v posvojitev, se, vem, ni zavedala, da nimam druge izbire. SVOJEGA OTROKA SEM ŽELELA OBDRŽATI! Vedno sem hrepenela po tem, da bi ga opazovala, kako se smeje in je srečen. Vaši bralci morajo vedeti, da mnoge mame, ki so rodile, čutijo tako, kakor sem jaz.

Nisem imela nobene druge izbire. Storila sem, kar so mi rekli, da je ‚najboljše‘ za otroka. Vse od takrat živim z globoko rano. Skrbi me, ali sin morda meni, da me zanj ni skrbelo in da ga nisem želela.

Zdaj kot kristjanka vedno cenim biblijski nasvet glede težjih razmer, ki smo si jih nakopali, ker v življenju nismo udejanjali Božje Besede. Kaže nam boleče in daljnosežne posledice svetnega umovanja. Vendar pa morajo posvojeni vedeti, da to, da so posvojeni, še ne pomeni, da niso bili zaželjeni. Prosim, povejte jim to!«