Galilejev teleskop: Šele začetek

KO JE Galilei svoj pravkar narejeni daljnogled obrnil k nebu, je zagledal povsem novo sliko. Lahko je videl desetkrat več zvezd, kot jih je kdajkoli videl kakšen človek. Rimska cesta se mu tokrat ni kazala kot nerazločna gmota, pač pa kot kalejdoskop nešteto zvezd, velikih in majhnih. Lunino površje se je pred njegovimi očmi iz gladkega svetlečega porcelana spremenilo v mozaik gora, kraterjev in brezvodnih morij.

Nekaj mesecev kasneje je opazil štiri Jupitrove lune. Potem je videl še prelepe Saturnove kolobarje. In ko je usmeril svoj teleskop k Veneri, je zasledil določene razvojne stopnje (mene) tega planeta; komaj opazne spremembe osvetlitve in obrisov. Te mene si je lahko pojasnil le pod pogojem, da se planet vrti okrog sonca. Sklepal je: če se en planet vrti okrog sonca, se morajo vendar tako vrteti tudi ostali, skupaj z zemljo. Imel je prav. Tako se je leta 1609 Zemlja kot domnevno središče vesolja prevrnila s svojega posvečenega podstavka.

Vendar pa pri spodbijanju spoštovanih mišljenj ni šlo brez težav. Z odredbo katoliške cerkve je bilo »stališče, da zemlja ni središče vesolja in se celo dnevno vrti . . . vsekakor krivoversko«. Galilea so privedli pred Inkvizicijo; zadnja leta življenja je preživel v hišnem priporu. Verski dogmatizem pa vseeno ni mogel zadržati radovednosti, ki jo je zbudil izum teleskopa. Odkrivanje skrivnosti vesolja je bil izziv, ki je mikal vse več znanstvenikov.

Po več kot štirih stoletjih natančnega raziskovanja se je znanje o vesolju izredno povečalo. Poznamo različne vrste zvezd, kot so rdeče velikanke, bele pritlikavke in pulzarji. Pred kratkim so v oddaljenejših vesoljskih prostranstvih odkrili še kvazarje — nerazložljiva telesa, ki oddajajo neznanske količine energije. Skrivnostne črne luknje pa se po sedanjem mnenju znanstvenikov kot nekakšni nepojmljivo silni kozmični vrtinci nevidne skrivajo v številnih osvetjih.

Astronomi z ogromnimi optičnimi teleskopi vidijo daleč v vesolje, tako pravzaprav potujejo milijarde let v preteklost, do same meje vidnega vesolja. Odkrili so brezkončno množico zvezd in osvetij; nekatere so tako oddaljene, da mora njihova svetloba, kot so izračunali, do nas potovati več kot 15 milijard let.a

Večinoma so zvezde šibki oddajniki radijskega valovanja, zato so ostala nebesna telesa, kot so pulzarji in kvazarji, odkrivali predvsem z radijskimi daljnogledi. Kot pove ime, ti teleskopi bolje zaznavajo radijske kot optične valove. Od leta 1961 so odkrili na stotine kvazarjev, večino v oddaljenejših prostranstvih odkritega vesolja.

Kartografiranje vesolja je bilo zdaleč obsežnejše delo, kot bi si Galilei sploh lahko predstavljal. Šele v našem stoletju je človek doumel neizmernost vesolja, milijarde osvetij v njem in vrtoglave razdalje, ki jih ločujejo.

Da bi si vesoljske razdalje lažje predstavljali, fizik Robert Jastrow predlaga naslednjo primerjavo. Sonce je pomanjšano na velikost pomaranče, zemlja pa je peščeno zrnce, ki kroži okrog njega po 9 metrov oddaljeni orbiti. Jupiter je velik kot češnjeva pečka, ta se vrti okrog pomaranče, nekaj deset metrov proč. Pluton je še eno peščeno zrnce, desetkrat toliko oddaljeno od naše namišljene pomaranče ali sonca. Po istem merilu bi bila najbližja sončeva soseda, zvezda Proksima Kentavra 2100 kilometrov proč, celotna Rimska cesta pa pas na široko posejanih pomaranč z medsebojno razdaljo okrog 3200 kilometrov in celotnim premerom 30 milijonov kilometrov. Celo pri takšni pomanjšavi so številke kaj hitro nepredstavljive.

Osupljive pa niso samo razdalje. Znanstveniki so z razkritjem vesoljskih skrivnosti obelodanili prav nenavadne pojave. Nevtronske zvezde na primer so iz tako goste snovi, da bi čajna žlička te snovi tehtala toliko kot 200 milijonov slonov. Tu so tudi majcene zvezde, imenovane pulzarji; vsak od njih enakomerno pulzira kakšnih 600-krat v sekundi. In potem so še tiste mučne črne luknje, o katerih znanstveniki še razglabljajo. Same luknje so sicer nevidne, vendar pa se izdajajo z nenasitnim tekom po svetlobi in snovi.

Vsekakor je še vedno mnogo skrivnosti, ki jih zakrivajo te brezmejne razdalje ter tisočletja in tisočletja časa. Toda kaj so znanstveniki dosedaj odkrili o vesolju? Ali njihovo znanje na novo osvetljuje, kako in zakaj je vesolje nastalo?

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 4]

Radijski daljnogled v Jodrell Banku, izdelali so ga 1957 v Angliji, je bil prvi povsem vodljiv teleskop

[Vir slike]

Z dovoljenjem: Jodrell Bank Radio Telescope