Opravičevanje vojnih strahot

ČASOPIS JAMA (Journal of the American Medical Association) je vojno označil za najstrašnejšo nadlogo 20. stoletja. Ocenjujejo, da je bilo v vojnah 20. stoletja do sedaj tako ubitih 90 milijonov ljudi. Nekdaj je 50 odstotkov vseh vojnih smrtnih žrtev odpadlo na civilno prebivalstvo, toda ta odstotek se je dramatično zvišal. Do sedemdesetih let našega stoletja je ta delež narastel na 73 odstotkov, do osemdesetih let pa na 85 odstotkov.

Kako ljudje opravičujejo takšen masovni pomor civilnega prebivalstva? Podobno so Američani v začetku opravičevali suženjstvo. Na žrtve niso gledali kot na ljudi. Priročnik The Sociology of Social Problems zapaža: ”Izrek ’vsi ljudje so ustvarjeni enaki‘ ni veljal za črnce, saj so bili ’lastnina‘ in ne ljudje.“ Članek v JAMI navaja, da narodi podobno zanikajo ”polno človeškost žrtev s tem, da jim običajno omejijo identiteto z enostranskimi označbami, na osnovi katerih trdijo, da grozijo suverenosti naroda: tako on ni več mož, oče, obdelovalec lesa ali kmet, pač pa buržuj; tudi ženska ni več žena, študentka, hčerka ali ljubiteljica poezije, pač pa marksistka.“

Nacionalizem, podprt s strani duhovščine, je v veliki meri odgovoren za strašne pokole, kot je to priznal katoliški zgodovinar E. I.Watkin: ”Kakršnakoli je že uradna teorija, praksa katoliških škofov je bila, da so se v vojnem času držali gesla ’moja dežela ima vedno prav‘ . . . Kjerkoli se je pojavilo vprašanje bojevanja na osnovi nacionalizma, so oni nastopili kot cesarjevi govorniki.“

[Navedba vira slike na strani 31]

U. S. Army