Ubežala sem religiozni prevari

SPOMINJAM se prvega »čudeža«. Bila sem stara šest let in pol. Z materjo sva bili na sestanku binkoštne cerkve, ki je potekal v neki hiši. Pridigar je pel in dobil je duha, kot se to zgodi pripadnikom binkoštne cerkve, kadar pojejo. Bila je zima in sredi sobe je stala velika, okrogla peč. Videla sem, kako je med petjem, ki so ga spremljali posamezni kriki, vzel iz ognja velik kos premoga, ki se je razgorel v žarečo žerjavico. Držal ga je z obema rokama, ga nosil po sobi in med petjem spuščal tiste zmagoslavne vzklike. Ves ta čas so ostali peli, kričali in plesali okrog njega. Po sestanku je vsakdo pogledal njegove roke, da bi videl, če so opečene. Na njih ni bilo niti najmanjše brazgotine!

To pa je bilo edino znamenje te binkoštne cerkve v Kentuckyu, ki jo je obiskovala moja mati. Verjeli so temu, kar piše v Marku 16. poglavje, kjer od 17. vrstice naprej piše o govorjenju jezikov, ozdravljanju bolnih, dvigovanju kač in pitju strupa. (Te vrstice so nepristne, se pravi, da jih ne najdemo v najstarejših rokopisih Biblije.) Vendar vse binkoštne cerkve ne verjamejo v te stvari. Toda ko vidiš, da se te stvari dogajajo, dobiš občutek, da mora v tej cerkvi, kjer se to dogaja in kjer to nikomur ne škoduje, biti Bog.

Ko smo se nato preselili v Indiano, sem bila leta 1953. v starosti 12 let krščena. Naučila sem se igrati na kitaro in tako sem se pridružila skupinam, ki so pele na sestankih. Verjela sem, da je to del moje službe Bogu — ravno s tem petjem namreč pripadniki binkoštne cerkve dobijo duha. Ko sem sama dobila duha, sem govorila v jezikih, vendar nisem vedela, kaj govorim, toda obhajal me je prijeten občutek.

Sama nisem nikoli z roko prijela kače, spominjam pa se, da sem nekega dne ob koncu tedna obiskala cerkev v Kentuckyu, kamor sem ponavadi hodila. Gostujoči pridigar je dobil duha in iz zaboja, ki ga je pripeljal s seboj, je vzel veliko klopotačo. Ovil jo je okoli svoje roke in vpil. Bila sem na odru za njim skupaj z drugimi pevci in spominjam se, da sem videla, kako je pričela med njegovimi prsti polzeti kri. Nato je duha dobil tudi pridigar, ki sem ga pred leti videla, kako je v rokah držal žerjavico. Vzel je kačo z roke drugega pridigarja in jo položil nazaj v zaboj. Toda človek, ki ga je kača ugriznila, se ni zastrupil. Spominjam se, da so trije ljudje, za katere vem, da jih je ugriznila kača, umrli. Med njimi je bil tudi moj tast.

Ko sem imela 19 let, sem se poročila z mladeničem, ki naj bi spadal med rešene. Vendar ni bil tako goreč pripadnik binkoštne cerkve. Enkrat sem ga videla, da je imel v rokah kačo, vendar njegov duh ni ustrezal mojemu. Nekaj časa je kot član binkoštne cerkve dobro ravnal, nato pa se je temu odrekel, pričel kaditi in počenjati druge stvari, v katere mi nismo verjeli. Ta zadeva z duhovi je bila ena izmed stvari, ki so me mučile. Duhovi, ki jih prejmejo pripadniki binkoštne cerkve, niso vedno enaki. Nekateri so bili močnejši, drugi niso bili med seboj združljivi, nekateri pa so si bili celo nasprotni.

Tega nisem mogla nikoli razumeti. Spraševala sem se, zakaj so ti duhovi tako različni. Spominjam se, da sem ves čas, ko sem bila članica binkoštne cerkve, molila: »To je edina vera, Bog, za katero vem, da je prava. Toda če ti ne služim tako, kot tebi ugaja, Bog, bi to hotela vedeti. Če to ni prava vera, tedaj te prosim, da mi pokažeš pravo.« Mnogokrat sem tako molila.

Ko sem bila poročena s prvim možem, sem prvič videla časopisa Stražni stolp in Prebudi se!. Leta 1962 sva se preselila v Cincinnati in na najina vrata so potrkale Jehovine priče. Moj mož je z njimi rad govoril, jaz pa ne. Kadar so prišli, sem odšla v kuhinjo. Moj mož se je naročil na časopise, vendar jih ni nikoli bral. Zato pa sem jih brala jaz. Vedela sem, da jih ne bi smela brati, prežemal me je občutek krivde, vendar si nisem mogla kaj, da jih ne bi prebrala. Včasih sem časopise celo vrgla v smetnjak, pozneje pa sem šla ponje in jih prebrala!

Iz Stražnega stolpa in Prebudi se! sem izvedela, da bo zemlja večno obstajala — da bo na njej raj, poln pravičnih ljudi. Za kaj takega še nikoli prej nisem slišala. To me je prizadelo, kajti pripadniki binkoštne cerkve ne verjamejo tega glede zemlje. Spominjam se, da sem brala o tem raju na zemlji, v katerem naj bi ljudje večno živeli in si mislila: ‚To ni točno!‘ Vendar sem rada brala o tem. Borila sem se sama s seboj. Molila sem glede tega. Nazadnje sem soproga prosila, naj ne jemlje več teh časopisov in to je tudi storil.

Moj soprog se je zapletel z neko drugo žensko in po sedmih letih zakona sva se ločila. Skupaj z dvema sinovoma sem odšla živet k Olene, dolgoletni prijateljici, ki se je poročila z mojim stricem. Bila je odlična pevka in tako sva skupaj hodili v binkoštno cerkev in skupaj peli po raznih cerkvah. Olene je bila pravzaprav hčerka pridigarja, ki je v rokah držal žerjavico.

Dvakrat sem bila »ozdravljena«. Prvič se je to zgodilo, ko sem splavila in sem krvavela. Kljub temu sem odšla na sestanek v binkoštno cerkev. Bila sem zelo slabotna in bala sem se, da bom morala oditi. Potem sem zaslišala, kako sta Olene in njen oče pričela peti. Dobila sta duha. Prijela sta drug drugega za ramena. Prišla sta in položila svoje roke name. V trenutku sem padla v nezavest. Ko sem prišla k sebi, sem se odlično počutila! Nič več nisem krvavela!

Drugič se mi je to zgodilo, ko sem imela vnetje dlesni. Od svojega 15 leta sem nosila umetne zobe. Kasneje mi je otekla dlesen pod zgornjo protezo. Tri mesece sem bila brez zob in jedla le tekočo hrano. Bila sem obupana in odšla sem k zdravniku. Pogledal je v ustno votlino. »Vi ne potrebujete mene, ampak zobnega kirurga.« Bolezen je imenoval papilomatosis (bradavičaste vzbokline) in mi predlagal, naj grem k zobozdravniku.

K njemu nisem šla. Z Olene sva bili na poti v kentuckysko cerkev. Ko sem pozneje ta večer pela, me je duh močno prevzel. Olene je položila svoje roke name, stemnilo se mi je pred očmi in padla sem na tla. Ko sem pozneje prišla k sebi, sem izpljunila koščke, ki so bili podobni suhemu, prežvečenemu mesu. Ko sem prišla domov, sem si lahko spet nadela umetne zobe. Od takrat dalje z njimi nisem imela več nobenih težav.

Olene je precej brala Biblijo. Kmalu po tistem, ko sem se preselila k njej, me je poklicala v sobo, kjer je brala. Hotela me je nekaj vprašati. Prebrala je Propovednik 1:4: »Rodovi odhajajo in drugi prihajajo, zemlja pa vedno ostaja.« (EI) Nato pa je dejala: »Želim, da mi pojasniš ta biblijski stavek. Mi tega ne verjamemo. O čem torej govori?« Zelo sem se vznemirila.

»Hočem vedeti,« je zahtevala, »zakaj si se zaradi tega stavka tako razburila? Nahaja se v Bibliji in vedeti morava, kaj pomeni!« Tako sem ji pojasnila: »O tem sem brala v Stražnem stolpu in Prebudi se! Nisem hotela, da bi ti vedela, da sem brala te časopise, ki jih izdajajo Jehovine priče.« Nemudoma je hotela poiskati Jehovine priče.

»Naj te to ne skrbi,« sem dejala. »Če bova tukaj dovolj časa živeli, bodo sami potrkali na najina vrata. Vedno te najdejo.« Dva tedna kasneje, ko sem se vračala iz službe, me je z nasmehom pričakala pri vratih. »Ugani, kdo je bil danes tukaj?« Nisem imela pojma. »Jehovine priče! Za obe sem se dogovorila za biblijski študij!« Zaprlo mi je sapo. Nisem hotela preučevati z njimi. Bala sem se jih.

Vendar sva kljub temu preučevali. Povabili so naju na svoje sestanke. Olene ni hotela iti, jaz pa sem bila za to. Moj mlajši sin je bil takrat star tri leta in skupaj sva šla v Kraljevsko dvorano. Ko smo na biblijskem študiju preučili knjigo Resnica, sva obe z Olene spoznali, da binkoštna cerkev nima prav. Kljub temu je Olene prenehala preučevati, z njo pa tudi jaz.

To je bilo leta 1972. Leta 1974 me je po telefonu poklicala Olene — takrat nisva več živeli v istem stanovanju. Vprašala me je, če bi se hotela poročiti z njenim očetom — s človekom, ki je v rokah držal žerjavico, ko sem bila stara šest let in pol. Toda s prvim možem sva se ločila pred kakšnimi sedmimi leti in tako sem se januarja 1975 poročila z očetom svoje prijateljice Olene.

Živel je v Kentuckyu, blizu binkoštne cerkve, v katero sem hodila, ko sem bila še otrok. Ko sem se poročila z njim, sem mu dejala, da se ne bom nikoli več vrnila v binkoštno cerkev in če se bom kdaj priključila kakšni religiji, bodo to Jehovine priče. Strinjal se je s tem. Toda bila sva poročena šele nekaj mesecev, ko je zahteval, naj grem na njegov sestanek v binkoštno cerkev. Šla sem enkrat. Nisem mogla ostati. Vsepovsod je bilo polno demonov!

Takrat sem spoznala, da lahko satan, njegovi demoni in njegovi služabniki tukaj na zemlji delajo znamenja in čudeže in da se morajo kristjani boriti proti demonskim silam v nebeških prostorih. (2. Mojzesova 7:11, 22; 8:7, 18, 19; 2. Korinčanom 11:13—15; Efežanom 6:11, 12) Prav tako sem spoznala, da so bili čudežni darovi prve krščanske cerkve namenjeni njeni utemeljitvi, ko je bila še v povojih, in da so pozneje, ko so umrli apostoli, ti darovi prešli. Glede daru govorjenja jezikov, je na primer zapisano: »Jeziki bodo umolknili« Ljubezen, vera in upanje so sedaj glavna opora zrele krščanske cerkve. (2. Korinčanom 13:8—13)

Moj soprog me je skušal zopet spraviti v binkoštno cerkev, da bi z njim pela in igrala na kitaro. Namesto tega sem pričela ponovno hoditi v Kraljevsko dvorano. Ko je prihajal ob koncu tedna domov s pridiganja po binkoštnih cerkvah, je odprl listnico, polno denarja, ki so mu ga od prispevkov odstopili člani binkoštne cerkve. Smejal se je, ker so mu dajali ves ta denar, on pa ni storil ničesar, s čimer bi ga zaslužil.

Nazadnje je moj mlajši sin pričel hoditi z menoj na sestanke in postal dejaven kot Jehovina priča. Moj soprog je bil zelo razburjen, kadar sem s sestanka prišla pozno domov. Nek večer sem prišla okrog desetih in soprog me je zaklenil ven. S sinom sva morala vso noč prespati v avtu. To se je zgodilo nekajkrat. V avtu je imel pištolo, in ko je videl, da se pripravljam ali preučujem, je prinesel svojo pištolo in kakšnih štiri ali petkrat ustrelil pod stol, na katerem sem sedela. Če sem na dvorišče nosila steklenice z osvežilno pijačo, je streljal v kartonsko škatlo, tako da jih je prestrelil. Ni me skušal ubiti; hotel je, da bi se razjezila. Toda molila sem k Jehovi in ostala mirna, to pa je njega razjezilo.

Nekega dne, ko sem se odpravila na sestanek, me je vprašal: »Ali boš res postala Jehovina priča? Ali boš res pohajkovala od vrat do vrat in oznanjala?« Odvrnila sem: »Da, to bom počela.« »Dobro,« je dejal, »dam ti dva tedna da se izseliš iz hiše.« Tako sva se s sinom odselila. Vselila sva se v majhno hišo, v kateri že leta ni nihče živel. Bila sva brez vode, imela sva nekaj kosov pohištva in niti prebite pare.

Vendar je bilo tako lepo biti svoboden, odhajati na sestanke ne da bi te skrbelo, da te bo nekdo zaklenil ven ali ustrelil in lahko sem služila Jehovi z oznanjevanjem od hiše do hiše. (Apostolska dela 20:20) Kadar se pri vratih srečam s pripadniki binkoštne cerkve, pogosto občutim prisotnost demonov. Tedaj rečem: »Jehova, vem, da si močnejši od demonov. Vem, da mi lahko pomagaš in potrebujem tvojo pomoč. Potrebujem tvojega svetega duha, da bi se lahko spoprijela s tem.« In on mi vedno pomaga.

Krščena sem bila septembra 1976. Sin se je krstil julija 1977. Moja sestra je prav tako predana Priča. Moja mati preučuje in pričela je oznanjati od hiše do hiše. Tako od svoje družine dobivam obilo spodbud, od Jehove in njegovega ljudstva pa obilo moči. Jehova je bil z mano tako potrpežljiv. Naj bo potrpežljiv tudi z milijoni drugih, ki jih ‚Bog s svojo dobroto navaja na spreobrnjenje‘. (Rimljanom 2:4, JP) (Po pripovedi Irete Clemons.)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Poznala sem tri ljudi, ki jih je ugriznila kača in so umrli

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

Takrat sem spoznala, da lahko satan, njegovi demoni in njegovi služabniki na zemlji delajo znamenja in čudeže

[Slika na strani 27]

Ireta Clemons, sedaj Jehovina priča